V sumenju je vse. A le v besedi se vse razpre. To je misel, ki se mi utrne, ko preberem pesmi druge pesniske zbirke Tine Kozin. Ocitno se mi je od nekod prikradel vzorcni, po malem kultni verz Barbare Korun, ki pa ni o sumenju - vse je v tisini. Morda je prislo do asociacije, ker oznaka sumenje oznacuje prav tisino, in to natancneje kot tisina. Tega, cemur pravimo tisina, ni. So le stalno gibanje podob, drsenje zvokov in izbruhi raznovrstnih zaznav, pobliskov, misli in uvidov, ki se neprestano izmenjujejo na platnu nase zavesti, kjer se predvaja bolj bleda razlicica filma resnicnosti. Pesmi Tine Kozin to resnicnost najprej odlocno zgrabijo in ji nato pripravijo presenecenje, ko jo z vso neznostjo in natancnostjo, kar ju premore pesniski jezik, razstavijo v pesmih. Po drugi strani pa se mi navedeni verz vsiljuje, ker na nekem kljucnem mestu v zbirki Tine Kozin beremo: »meni nekatere besede zvenijo / neclovesko.« Zato si mislim, da je svojevrsten pesniski cudez, da pesmi vendarle utripajo v naravnem pesniskem ritmu. Stabilno, stanovitno (si) podajajo lahke besede, pa z razorozujoco pesnisko lahkoto tezke. Polne so pomenskih vhodov in izhodov, prepredene so z gosto mrezo elegantnih izmikov in spretnih priblizevanj. Ce so v prvencu v maniri slikarskega perfekcionista generirale izvirne podobe narave in skusale prikazati njihovo avtonomno zivljenje, so tokrat se izraziteje vpete v zivo tvar, zivost postane ena od problemskih ravni zbirke. V svoji predmetnosti so alegorija cloveskega: v gradnji hise, izdelavi instrumenta, smolarjenju, voznji z vlakom, gibanju nebesnih teles so obca mesta, za njihovo konkretnostjo se skriva abstrakcija. Ko pesniski glas gnete razlicne snovi, v resnici gnete clovesko materijo. Bolj ko je clovek v govoru odsoten, bolj je vseprisoten. Ko je prisoten, izgine, postane sam prispodoba za stvar. Pesmi so kot voznja, s katero se potnik stopí do tocke, ko izgine: »voznja, skoraj brez voznika in sopotnika, tako sva / tiha.« Tina Kozin ima izjemen posluh za naravne zakone pesnistva, za pesemsko stopnjevanje, za poeticno graditeljstvo, za gibanje jezika, za geometrijo besedne pokrajine, za modeliranje pomena ter sporocilno konstrukcijo. Zdi se, da pojavi spregovorijo v lastnem jeziku, ki ga pesniski glas le prestreze. Pesem je snovna in hkrati tvorna: je in se razrasca. Je temeljna in je temeljita: stoji in se hkrati premika, v vseh primerih do konca. Z drugo pesnisko zbirko je avtorica suvereno in v slogu pokazala, kaj pomeni stopnjevati pesnisko formo. Vse pesmi je pripeljala, do koder pesem sploh lahko gre. Vse, kar je naprej, postane sum ali pa se vrne v sumenje. Mojca Pisek
Il n'y a pas encore de discussion sur ce livre
Soyez le premier à en lancer une !
Les meilleurs albums, romans, documentaires, BD à offrir aux petits et aux plus grands
Il n'est pas trop tard pour les découvrir... ou les offrir !
Inspirée d’une histoire vraie, cette BD apporte des conseils et des solutions pour sortir de l'isolement
L’écrivain franco-vénézuélien Miguel Bonnefoy poursuit l’exploration fantasmagorique de sa mémoire familiale...
